Glede na memorandum EU o vseživljenjskem učenju ločimo tri oblike učenja, in sicer formalno učenje, neformalno učenje in informalno učenje. Formalno učenje običajno poteka v izobraževalnih ustanovah (šole, univerze…), je organizirano, strukturirano, ima v naprej določen urnik, učne cilje in metode dela, ob zaključku pa posameznik pridobi formalno izobrazbo. Neformalno izobraževanje lahko poteka kjerkoli, urnik in metode dela so zasnovane različno, glede na vsebino, potrebe udeležencev in ciljno skupino, ob zaključku pa udeleženec ne prejme javne listine, lahko pa se izda interno potrdilo o sodelovanju ali udeležbi. Formalno učenje ima tri osnovne značilnosti, in sicer specifični kurikulum, učitelja, ki je zadolžen za izvedbo kurikuluma oziroma poučevanje ter sistem ocenjevanja, s katerim ocenjujemo dosežek učenca.
Neformalne oblike izobraževanja pa so v večji meri fleksibilne in učeči osebi nudijo več svobode, v primerjavi s formalnimi oblikami. Formalno izobraževanje, katerega nosilec je šolski sistem, ki je samostojen sistem, se ne povezuje s sistemi religije, dela in sorodstva, medtem ko se neformalno izobraževanje vpeto v različne družbene prakse in spodbuja medgeneracijski ter interdisciplinarni pristop. Kot posebno vrsto učenja pa lahko opredelimo informalno učenje. Informalno oziroma priložnostno učenje predstavlja obliko učenja, ki poteka vsak dan, je del razvoja človeka in ni nujno namerno, kar je razlog, da ga pogosto ne prepoznamo kot obliko učenja.
Naložbo financirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada.
