Mladi smo danes najbolj izobražen del populacije. Smo generacija, ki naj bi v novih svetovnih povezavah obetala in ki bi po besedah iz 90ih let 20. stol. morali biti najbolj zaposljivi del družbe. A temu vendarle ni tako. Mladim so danes vrata na trg dela povečini odprta izključne preko dolge poti, ki jo lahko mirno imenujemo agonija brezposelnosti. Ko bi znanje, svežina in mladost morale koulminirati za namen napredka družbe in posameznika se te silnice prevračajo v agonijo iskanja prve prave zaposlitve.

Zato se mladi oklepajo dolgega študija, da lahko s statusom opravljajo študentsko delo. Bivanje v hotelu mama se odmika globoko v štirideseta leta. Ob tem pa imamo v družbi vse preveč t.i. zaposlenih revežev. Teh, ki s svojimi minimalnimi prihodki ne morejo dostojno živeti in preživeti. Na tem mestu naj postrežem s podatkom, ki sem ga pred kratkim zasledil na svetovnem spletu. V Mariboru biva preko 4.000 ljudi, ki so prejemniki socialnih transferjev že tretjo generacijo (stari starši, starši in otroci). In sedaj retorično vprašanje: “Kako kot družba ali kot mladinski delavec zbezati mlado osebo, ki je zapadla v spiralo brezposelnosti in se ta vleče že leta oz. iz generacije v generacijo do tega, da se aktivira in sodeluje vsaj v osnovnih družbenih procesih?”. Svet, v katerem živimo, je postal ego-indvidualističen in skupne vrednote, ki bi nas morale povezovati kot tkivo, ne veljajo (več). Potem takem smo res obsojeni na propad in na delovanje eden proti drugemu in ne skupaj za dobro vseh. In sedaj stopimo korak naprej, v socialno izključenost.

Socialna izključenost (marginalizacija) je koncept, ki se uporablja v mnogih delih sveta za označevanje sodobnih oblik socialne prikrajšanosti in nazadovanje na rob družbe. Socialna izključenost pomeni nesprejemanje posameznika ali skupine s strani širšega družbenega okolja. Temelji lahko na rasi, etnični pripadnosti, spolni usmerjenosti, jeziku, kulturi, religiji, spolu, starosti, socialnem razredu, ekonomskem ali zdravstvenem stanju. Socialna izključenost odvzema človeku njegove temeljne pravice in veže nase revščino, prikrajšanost in nestrpnost. Institucije znotraj EU ta pojem definirajo kot izključenost iz ene ali več dimenzij blaginjskega trikotnika, ki ga sestavljajo država, trg in civilna družba. Izpad iz ene dimenzije že pomeni izključenost in tveganje za ljudi, izpad iz dveh ali vseh treh pa je že kritičen za družbeno kohezijo. Socialna izključenost je koncept, ki odseva neenakost posameznikov ali skupin in njihove udeležbe v življenju družbe. Lahko jo povezujemo z omejenim ali onemogočenim dostopom do družbenega sistema ali dolgoročno brezposelnostjo, ki temeljita na specifičnih lastnostih skupine. Lahko se pojavi po dalj časa trajajočem materialnem pomanjkanju, ko se ljudje postopoma izključujejo iz družbenega dogajanja in postanejo socialno, kulturno in politično izolirani. K temu pa stremi pobesneli neoliberalizem.