V skladu s Konvencijo o statusu beguncev, sprejeto na Diplomatski konferenci Združenih narodov o statusu beguncev in oseb brez državljanstva 28. 7. 1951, je status begunca lahko priznan osebi, ki se »zaradi utemeljenega suma pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more, ali zaradi takšnega strahu noče uživati varstva te države, ali osebo, ki nima državljanstva, in se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov ne more ali noče zaradi omenjenega strahu vrniti v to državo« (Konvencija o statusu beguncev).
Konvencija o statusu beguncev iz leta 1951 je ključni dokument mednarodne zaščite beguncev. Opozarja, da sta pri reševanju tega pojava potrebna mednarodno sodelovanje in prevzemanje odgovornosti vseh držav. Protokol iz leta 1967 je razširil njen namen ter odstranil geografske in časovne omejitve. Tako je konvencija postala univerzalni instrument zaščite. V času, ko se je begunstvo začelo pojavljati po vsem svetu (Temeljni dokument UNCHR).
4. decembra 1999 je Generalna skupščina OZN opozorila, da bo leta 2001 potekala petdeseta obletnica sprejetja konvencije, ki je določila status beguncev. Afriška unija, ki na isti dan slavi afriški dan beguncev, se je strinjala, da lahko Generalna skupščina OZN določi svetovni dan beguncev na isti dan – 20. junij.
Republika Slovenija je kot podpisnica Ženevske konvencije in članica EU dolžna nuditi mednarodno zaščito tistim posameznikom, ki zaščite niso deležni v državi svojega državljanstva oziroma stalnega prebivališča (izvorne države). Te države ne morejo ali nočejo izvajati zakonov ali pa ne spoštujejo mednarodnih konvencij, ki so jih podpisale. Za mednarodno zaščito ali azil lahko zaprosi tudi tujec ali oseba brez državljanstva, ki meni, da je v matični državi sistematično preganjan zaradi svojega političnega prepričanja ali zaradi svoje verske, rasne, narodnostne ali etnične pripadnosti. Prav tako lahko za mednarodno zaščito zaprosi, kdor meni, da bi bila ob vrnitvi v matično državo ogrožena njegovo življenje ali svoboda oziroma bi bil lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. O prošnji odloči pristojni organ, to je Sektor za statusne zadeve Ministrstva za notranje zadeve (Mednarodna zaščita (azil)).
V Sloveniji poznamo dva statusa mednarodne zaščite (t. i. azil): status begunca in subsidiarno zaščito. Status begunca se prizna osebi, ki utemeljeno in verodostojno izkaže, da je v matični državi ogrožen zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali svobodo prosilca zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (azil, mednarodna zaščita)
Leta 2014 je bilo v Sloveniji vloženih 385 prošenj za mednarodno zaščito, status mednarodne zaščite pa je bil priznan 44 osebam (Statistika, Prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji).
20. junij – Svetovni dan beguncev
