Xenophobia Revisited

V nedeljo, 21. maja 2017, smo se odpravili na pot proti mestu Weimar, kjer smo se udeležili projekta Xenophobia Revisited. Weimar je mesto z okoli 65.000 prebivalci v nemški zvezni deželi Turingija. Mesto se lahko pohvali z bogato kulturno dediščino, saj so v njem prebivali in ustvarjali številni znani pesniki kot so npr. Goethe, Schiller in Herder, v njem pa najdemo tudi kip ruskega pesnika Aleksandra Puškina.
Po prihodu nas je v Weimarju pričakal Moritz Borchardt, vodja projekta. Poleg nas so bile med udeleženci še ekipe iz Nemčije, Italije, Romunije, Portugalske in Grčije. Prihodu je sledila večerja in nato še spoznavni večer, na katerem smo se seznanili s potekom projekta. Kot zgodovinarju se mi je zdel projekt zelo dobro zastavljen, saj je bila tematika 2. svetovne vojne obravnavana zelo poučno in ne zgolj skozi faktografske podatke. V ponedeljek smo se odpravili v stavbo nekdanje tovarne Topf&Söhne v mestu Erfurt, kjer so v času nacistične Nemčije izdelovali plinsko napeljavo in krematorije, ki so jih uporabljali za sežiganje trupel v koncentracijskih taboriščih. Poslopje je danes urejeno kot muzej, v njem pa je tudi stalna razstava o nastanku podjetja. Skozi razstavo nas je vodil vodič, ki nam je razkril številne podrobnosti o zaposlenih in poslih z nacističnim režimom. V torek smo se odpravili še v nekdanje koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer so bili povečini zaprti vojni ujetniki. Taborišče še danes deluje strašljivo, posebej grozne pa so zaporniške celice, iz katerih je bilo praktično nemogoče pobegniti. Tudi v Buchenwaldu je postavljena razstava, ki obravnava obdobje med letoma 1937 in 1945. V njej so razstavljene uniforme SS, obleke taboriščnikov in propagandni material, s katerim so nacisti širili svojo ideologijo. Objavljeni so tudi življenjepisi paznikov in zgodbe umrlih.
Tretji dan smo predstavili dogajanje med drugo svetovno vojno v državah, iz katerih smo prihajali udeleženci. Našli smo veliko skupnih točk, pri čemer so se pokazale številne podobnosti z interpretacijo državljanske vojne v Grčiji in Sloveniji. Primerjali smo tudi, kakšen spomin se ohranja na drugo svetovno vojno v posameznih državah, pri čemer smo zaznali precejšnjo relativizacijo dogodkov in pojav t.i. zgodovinskega revizionizma. Dotaknili pa smo se tudi vprašanja, katere ranljive skupine so bile tarča nestrpnosti nekoč in danes ter ugotovili, da so to bili nekoč Judje, Romi in homoseksualci, danes pa ob naštetih predvsem begunci.
Za zaključek naj zapišem, da je projekt Xenophobia Revisited za nas predstavljal zanimiv pristop k raziskovanju največjega vojaškega spopada v zgodovini človeštva, saj v ospredju niso bili zgolj dogodki, ki so se zgodili na določen datum, temveč tudi njihova interpretacija in analiza. Koristno bi bilo, če bi tak pristop uveljavili tudi v Sloveniji.