Primož je tekom intervjuja izpostavil kar nekaj problematik, ki se dotikajo mladih v sedanjosti. Verjame, da se je posameznik sposoben odgovoriti na navedene probleme, če jih dojema kot izzive in ne kot nepremostljive ovire. Kot pravi, je za uspešno soočanje s tovrstnimi izzivi potrebno biti precej iznajdljiv in imeti tudi nekaj sreče. Vsekakor pa je sam mnenja, da zgolj šablonske rešitve, ki jih ponuja Zavod za zaposlovanje žal niso več dovolj.

  1.  Zakaj si se odločil za projekt Fair Employment?

Za projekt Fair Employment sem se odločil, ker si želim kot iskalec zaposlitve pridobiti neformalne izkušnje, s katerimi bom lahko lažje prišel do zaposlitve. Menim, da mladi nimamo dovolj priložnosti, da bi si lahko nabrali dovolj izkušenj za prehod na trg delovne sile, kljub temu da delodajalce to zelo pogosto zanima. Težava tiči tudi v tem, da v družbi ni dovolj posluha za prenašanje znanja starejših na mlajše, da bi se slednji lahko lažje pripravili na zahtevne naloge, ki jih čakajo na delovnem mestu. Upam, da bo projekt Fair Employment vsaj delček teh težav rešil.

  1. Kaj te pri projektu najbolj navdušuje?

Pri projektu me najbolj navdušuje vključevanje šibkejših skupin prebivalstva in enakopravna izhodišča za vse. Kot posebej pozitivno bi izpostavil vključevanje Romov v projekt, saj veljajo za marginalno skupino, ki ima najslabše možnosti za integracijo v družbo. Želim si, da bi sodelujoči pripadniki romske skupnosti iz tega projekta odnesli kar največ pozitivnih spoznanj in jih delili tudi znotraj svoje skupnosti. Sam lahko zagotovim, da se bom kot udeleženec projekta za to trudil po svojih najboljših močeh.

  1. Kje vidiš največ izzivov za mlade v letu 2017?

Menim, da bodo izzivi za mlade enaki kot prejšnja leta. To so negotove oblike zaposlitve, brezposelnost, stanovanjska problematika, težaven prehod iz izobraževalnega sistema na trg dela itd. Verjamem, da je posameznik sposoben odgovoriti na navedene probleme, če jih dojema kot izzive in ne kot nepremostljive ovire. Seveda pa je za uspešno soočanje s tovrstnimi izzivi potrebno biti precej iznajdljiv in imeti tudi nekaj sreče. Vsekakor pa sem mnenja, da zgolj šablonske rešitve, ki jih ponuja Zavod za zaposlovanje žal niso več dovolj. Želim pa tudi izpostaviti, da mladi kot posamezniki ne morejo rešiti vseh problemov, zato se morajo med sabo povezovati v različnih projektih in iz njih poskušati iztisniti največ, kar je možno, navkljub dejstvu, da živimo v zelo tekmovalnem svetu. A postavljeni smo v položaj, kjer je sodelovanje pametnejše in nam bo omogočalo, da si bomo lahko odrezali večji kos kruha, medtem ko nas bo medsebojno tekmovanje pripeljalo zgolj do drobtinic.

  1. Kdaj si prvič slišal za nevladno organizacijo EPEKA?

Prvič sem zanjo slišal ob odprtju romske restavracije Romani kafenava. Slednja se mi je zdela odličen projekt, saj ne pomnim, da bi se do zdaj kdo spomnil česa podobnega. Restavracija je tudi odlična priložnost, da si Romi izboljšajo svojo negativno podobo v družbi in kulinarika je poleg njihove glasbe ena izmed možnost za to. Sem pa zanjo slišal tudi, ko je bil Maribor Evropska prestolnica kulture leta 2012, vendar tedaj je to bil še zavod in ne socialno podjetje.

  1. Pred kratkim si s skupino mladih pričel delati na spletnem mediju – Mestni vestnik. Kakšni so prvi odzivi?

Odzivi na ustanovitev spletnega medija so dobri, saj do zdaj še nisem slišal za kakšno pripombo. Seveda pa je pot do tega, da bo Mestni vestnik postal splošno znan medij v Mariboru še dolga pot. Ko sem ljudem predstavljal projekt in jih vprašal, ali bi želeli sodelovati pri njem, mi je večina zatrdila, da jim je ideja všeč in da bodo pri projektu sodelovali, če jim bo čas to dopuščal. Upam, da bodo držali besedo, saj se po mojih izkušnjah ne zgodi pogosto, da te nekdo povabi k projektu. Ob tem pa je potrebno dodati, da je medij še na začetku in potrebnega bo še veliko dela, da bomo lahko konkurirali najboljšim.

  1. Kje se vidiš čez pet let?

To je zelo nehvaležno vprašanje. Poznam rek, ki se glasi: »Če bi bil vedež, ne bi bil revež.« Odgovor bom navezal na prejšnje vprašanje. Samega sebe vidim kot urednika spletnega medija, ki bo zaživel in ustvaril dovolj prihodka, da bom od njega lahko tudi živel. Če pa zadeva ne bo uspela, upam, da bom zaposlitev našel tudi kje drugje npr. na zavodu EPEKA.

Žiga Štajnbaher