Serijo intervjujev Fair Employment pričenjamo z udeležencem, mladim saksofonistom Sašo Fekonjem, ki se nam je v pogovoru zaupal zakaj ima rad glasbo, zakaj se je odločil za projekt in kje se vidi čez pet let.

  1. Zakaj si se odločil za projekt Fair Employment?

Zavedam se dejstva, da smo diplomanti iz moje struje (glasba) »težje zaposljivi«. Sploh če je govora o rednih, »za nedoločen čas«, službah. Pri nas gre velikokrat za zaposlitev za krajša obdobja, za časovno omejene projekte, freelancerstvo ali pa zgolj za enkratne dogodke. Zelo možno je, da bom v prihodnosti (vsaj neko obdobje) konstantni iskalec zaposlitve, kar pomeni veliko število prijav, razgovorov in »pogajanj«. Mislim, da bom s projektom Fair Employment pridobil znanje, ki mi bo olajšalo, pohitrilo in mogoče dalo ne prednost pri delodajalcih. Ne želim, da bi mi iskanje konstantno iskanje dela(kateremu bom po vsej verjetnosti izpostavljen) predstavljalo prevelik stres. Veseli me tudi spoznavanje novih ljudi.

  1. Kaj te pri projektu najbolj navdušuje?

Mislim, da projekt vključuje veliko pojmov prihodnosti. Projekcije napovedujejo, da bo vedno manj rednih zaposlitev, vedno več novih poklicev in predvsem vedno več spremenljivk pri zaposlitvah. Pri Fair Employment je vključeno pridobivanje znanj, za katera mislim, da bodo v prihodnosti predstavljala velik plus pri iskanju zaposlitve, če ne bodo celo nujna. Tukaj mislim predvsem osnovna znanja iz multimedije, medijskih komunikacij, poznavanja organizacijskih struktur(EU in podobno), iskanje možnosti sofinanciranja, itd. Veseli mi tudi, da so vključene teme, kot je socialno podjetništvo in mladinsko delo, ter da je poudarek na kreativnosti in inovativnosti.

  1. Kje vidiš največ izzivov za mlade v letu 2017?

Konkretno v Mariboru-eden od izzivov bi lahko bil ozaveščanje. Današnji čas ponuja ogromno informacij, ki pa so velikokrat preslabo ali enostransko predstavljene, površne ali pa kar celoti napačne. Pomembno je, da predvsem mladi prepoznamo kazatelje, ki pri informacijah kažejo na sumljivo verodostojnost, da smo do njih kritični in da se jih naučimo preveriti. Tukaj ne govorim o neki institucionalni cenzuri, ampak o pristopu iz nasprotne strani, kjer odjemalci informacij izbirajo in evalvirajo njihovo kakovost. Gre za težek, kompleksen in morda celo preveč idealističen in nerealen proces, a mislim da bi se na tak način lahko rešilo veliko problemov, ki v današnjem času predstavljajo izzive. S tem mislim na problem netolerance(in tudi hipertolerance) do drugačnih, odnosov do ljudi, ravnanja z okoljem, kulturno rast, kritičnost, splošno razgledanost, samostojno odločanje, … .

  1. Kdaj si prvič slišal za nevladno organizacijo EPEKA?

Leta 2015 sem se udeležil projekta Balsika v Tuzli (BiH) in od tedaj redno sodelujem z EPEKO. Aktivno sem sodeloval pri večih dogodkih in projektih in v prihodnosti zagotovo še bom.

  1. Pred kratkim si s skupino mladih izvedel koncert v Lutkovnem gledališču Maribor. Kakšni so bili odzivi?

Pri organizaciji kulturnih dogodkov sem že večkrat sodeloval, tokrat pa sem prvič prevzel organizacijo. Na poletnem glasbenem taboru Balsika v Bosni in Herzegovini mi je francoski udeleženec Antoine omenil, da čez nekaj tednov s glasbeno skupino odpotuje na »popotovanje«, kjer bodo igrali na ulicah. Ker so imeli namen obiskati Ljubljano, sem jih seveda takoj povabil v Maribor. Sprva sem sicer mislim, da iz tega nebo nič, a sva se naposled le dogovorila. Šlo je sicer bolj za »štih-probo«, ker je šlo za ponedeljkov termin sredi poletja, band je bil relativno nezahteven, pričakovanja pa ne preveč visoka. Klub temu sem se prvič srečal z nekaterimi stvarmi, ki spadajo k organizaciji, recimo pristop do medijev, promocija, logistika, tudi finance. Pri tem so mi precej pomagali člani EPEKE in pa legendarna Doda iz kluba KGB, kjer je koncert tudi potekal. Publike sicer zaradi termina ni bilo veliko, so pa bili odzivi večinoma zelo pozitivni. Zelo zadovoljni so bili tudi člani banda, ki so ta koncert celo označili za vrhunec njihove poti.

Trenutno sem prevzel organizacijo precej težjega koncerta, in sicer saksofonskega orkestra KUG-SAX-SIPPIA, ki bo konec januarja v Minoritski cerkvi. Gre za drugačno glasbo, drugačen ansambel in višji nivo, zato je vse skupaj v vseh pogledih precej večji zalogaj. Kljub temu, da gre za mlade glasbenike, se pričakuje da bo vse izvedeno na profesionalnem nivoju. Največje izzive mi predstavlja predvsem promocija in zbiranje finančnih sredstev, ker se morajo na koncu pač morajo izziti vsi računi. Ampak izzive imam rad in ne dvomim da bomo na koncu zadovoljni vsi. V prihodnosti želim organizirati še kak dogodek, tiha želja in cilj je kak manjši glasbeni festival.

  1. Kje se vidiš čez pet let?

Definitivno želim delovati na področju kulture, predvsem glasbe. Zagotovo v prvi vrsti kot izvajalec, morda tudi kot organizator. Veseli me tudi predajanje znanja, predvsem mladih, zato je možnost tudi učenje in mentoriranje. Kot sem omenil že prej, mi je poseben izziv ozaveščanje. Skozi svoje delovanje bi rad ljudi navdušil za glasbo na splošno, in predvsem tisto, ki je v mainstream medijih zapostavljena. Če bi svoje delo razdelil na deleže, bi najraje tako: 40-koncertiranje, 30-učenje mladih, 30-organizacija glasbenih dogodkov in delovanje v nevladnih organizacijah in mladinskem sektorju, s poudarkom na glasbenem področju.

Žiga Štajnbaher